Naj že vnaprej opozorimo, da tole ni jamranje. 🙈
Je pojasnilo vsem, ki menijo, da bi kot društvo MORALI nemudoma odreagirati na vsako sporočilo, ki nam štrbunkne v elektronski nabiralnik, v istem trenutkov spustiti vse iz rok, zapustiti delovno mesto, prekiniti nego otrok ali ostarelih staršev/ostale obveznosti, sesti v avto in se v v roku par minut prikazati na mestu, kjer kakšna živalica potrebuje pomoč.
Da SMO DOLŽNI poskrbeti, da muce niso lačne, da čimprej najdejo dom, da nimajo mladičkov, da sosedov pes na ketni ali na balkonu takoj zdaj neha lajati, da pridemo in nemudoma odpeljemo vse mačke/kunce/kanarčke/golobe/kakaduje/osle/srne…
Dragi naši, na žalost ne gre tako.
Na nas se dnevno obračajo ljudje, ki potrebujejo pomoč ali nasvet, ki naletijo na izgubljeno ali poškodovano žival, sumijo na mučenje živali in bi to želeli prijaviti…
V večini primerov gre za mačke. Za prostoživeče, za njihove, ki so se jih naveličali/razvili alergijo/se selijo/so dobili naraščaj…, za tiste ki jih je nekdo zavrgel ali so se nekega dne pojavile na dvorišču, za tiste, ki so ostale same, ko je sosed/sorodnik/znanec umrl, se odselil, odšel v bolnišnico ali DSO in za seboj pustil kopico nepreskrbljenih mačk, za zapuščene mladiče, ki so jih na sprehodu s kužkom našli v gozdu/koruzi/v smeteh, za tiste, ki kukajo iz podvozij avtomobilov, begajo po parkiriščih, križiščih, magistralkah in avtocestah…
Ljudi moti, da sosed hrani prostoživeče mačke, ki se posledično nenadzorovano razmnožujejo, opažajo večanje obstoječih kolonij prostoživečih ali lastniških mačk in od nas pričakujejo, da bomo nekaj storili. Zdej prec!
Kakorkoli že, prošenj za pomoč je ogromno.
Teh ubogih, pomoči potrebnih živali, je ogromno.
Žal preveč, da bi se lahko odzvali na vse pozive in prošnje ter pomagali vsem.
Naj poudarim, da smo majhno društvo, z zelo pičlim številom aktivnih članov. Kar v praksi pomeni, da smo skupinica ljudi, ki jim niti približno ni vseeno in želimo delovati v dobro živali. Vsi smo prostovoljci. Uporabljamo svoj prosti čas, vozila, opremo, sanitetni material… Ponoči pogosto ne spimo. Zaradi zgodb, ki jih slišimo ali smo jim priča in zaradi nemoči, ki jo ob tem ponavadi občutimo. Ko se človek enkrat poda v te vode, hitro ugotovi, da je v večini primerov, žal, nemočen…
Da, na žalost, ne more vedno pomagati vsem.
Da se reševanja marsikdaj ne izidejo po pričakovanjih.
Marsikdo obupa, ne nad živalmi, nad ljudmi in nad situacijo, ki jo kreiramo mi, ljudje, in jadrno zapusti živalovarstvene vode.
Marsikdo pregori v želji pomagati vsem ali vsaj čimvečim.
In tako v društvih ostane par posameznikov, ki so na meji prekurjenosti, tik pred tem, da zakričijo “Dost mam!” in zabrišejo puško v koruzo. V večini društev je tako. Večino društev z zadnjimi močmi poganja eden ali par zagretih posameznikov, ki še niso čisto obupali. Ker čutijo odgovornost do živali in iskreno željo pomagati jim.
Interveniranje zahteva človeka, čas, denar, logistiko. Pa naj gre “zgolj” za odgovarjanje na prispela sporočila, organizacijo dogodkov in izobraževanj ali za fizično pomoč in prisotnost pri odlovih, iskanjih izgubljenih in poškodovanih živali, ki so se znašle v težavah. Po svojih najboljših zmožnostih se odzovemo tudi v takih primerih.
Še ena, nezenamarljiva frustracija, ki jo doživljamo društveniki, je moč oz. nemoč, ki nam jo odmerja zakonodaja. Ste vedeli, da imamo društva precej zvezane roke pri tem kaj sploh smemo početi?
Društva za zaščito živali, žal, uradno nimamo NOBENIH pristojnosti za UKREPANJE.
Zakonodaja nam dopušča zgolj in samo pomoč z nasveti in informacijami, ozaveščanje, spodbujanje odgovornega lastništva živali, svetovanje skrbnikom živali, organiziranje usposabljanj na področju dobrobiti živali, sodelovanje z zavetišči za zapuščene živali, opozarjanje skrbnikov živali na nepravilnosti in nezakonitosti v zvezi z zaščito živali.
Da vam lahko pomagamo s kritjem stoškov operativnih posegov, zdravljenj, sterilizacij, kastracij, cepljenj in testiranj najdenih ali lastniških mačk, nakupov hrane za prostoživeče mačke, ki jo 3-4x letno razdelimo med hranitelje, moramo pridobiti sredstva. Zato vas občasno pozovemo, da nam namenite svoj 1% dohodnine, pošljete SMS, donirate denar, hrano, pripomočke ali izdelke za licitacije. Skoraj vsak mesec organiziramo licitacije, brez katerih, mimogrede, ne bi zmogli poravnati niti polovice računov, dvakrat letno organiziramo akcijo zbiranja papirja, tekstila in hrane za živali, naše prostovoljke občasno obiščejo vrtce in šole ter druge prireditve na katerih predstavijo društvo, naše poslanstvo, podučijo o odgovornemu skrbništvu ter pravilnem ravnanju z živalmi. To je v glavnem tudi vse, kar kot društva sploh SMEMO početi. Za vse ostalo so tu zavetišča.
Odlove, nameščanja ali oddajo živali, lahko izvajamo le v dogovoru in v sodelovanju s pristojnimi zavetišči. Če sodelovanje steče in poteka vzajemno, je to super, če ne, je slabo, tako za živali kot za ljudi. Nemoč, ki jo ob tem občutimo, je velika. Kristalno jasno nam je namreč, da zavetišča sama NE ZMOREJO vsega.
Zato nam vaše razumevanje, sodelovanje in podpora pomenijo ogromno. Več kot veseli smo vsakega posameznika, ki se na nas obrne po pomoč, hkrati pa ponudi tudi svoje sodelovanje ter tako po svojih močeh in zmožnostih doprinese k hitrejši in učinkovitejši rešitvi problema. Pa naj gre za namestitev najdene živalice, prevoz na veterino, samostojen odlov in le pomoč pri njem, delitev stroškov oskrbe ali posegov, ali pa nas pocrklja zgolj s prijaznim, artikuliranim sporočilom, v katerem ne zahteva ampak sporoči in ponudi sodelovanje. 🫶
Dobrodošli.
